Pogovarjali smo se z Nino Golob Kukman katero mnogi poznajo, kar pod imenom Nitka. Nina je podjetnica, mama dveh otrok, učiteljica, žena, blogerka,…skratka pravi multipraktik v eni osebi. Vas zanima kaj nam je povedala glede podjetništva, vzgoje, igranja in učenja doma?

Kako je se je začela podjetniška pot Nitke? Kakšna je bila osnovna ideja in kdaj se je pravzaprav vaša podejtniška pot začela?

Podjetniška pot Nitke se je verjetno začela z mojo veliko željo, da se naučim šivati, čeprav takrat niti približno nisem razmišljala o tem, da bi šivanje lahko postalo posel. V času prve nosečnosti sem mi je uresničila dolgoletna želja in obiskala sem delavnico šivanja. Takoj sem se zaljubila v šivalni stroj, rezanje, materiale, ustvarjanje… Dobila sem občutek, kot da sem našla nekaj, kar sem celo življenje iskala. Po treh obiskih delavnice sem si kupila šivalni stroj in od takrat ni minil dan, ko ne bi šivala. Znanja nisem imela veliko, čiste osnove, zato sem začela šivati preproste izdelke za svojo dojenčico, ki je bila na poti.

Po nekaj mesecih, ko s bili šivi že malo bolj ravni in natančni, sem si upala kakšno fotografijo izdelka objaviti na svoji FB strani in takrat me je presenetil odziv ljudi. Moji preprosti izdelki so jim bili všeč in so poželi kar nekaj zanimanja. Tako se je je nekaj tednov po rojstvu hčerke, rodila tudi Nitka.

Ali vam v vašem podjetju kdaj na pomoč priskočita tudi vaša otroka? Na kakšen način ju vključite v svoje podjetje? Vam morda že sama dajeta kakšne predloge?

Nitka se je rodila in razvijala ob dveh dojenčkih/malčkih, ki sta že od malega bila veliko prisotna v najini delavnici. Seveda se je to ohranilo vse do danes, ko sta otroka že večja (6 in 4 let). Velikokrat smo skupaj v delavnici, rada pomagata pri preprostih opravilih, še rajši pa se učita šivati, vezti, pripravljati folijo, režeta blago – ustvarjata po svoje (beri: razmetavata).

Ufff, otroci so prava zakladnica neverjetnih idej in ja, velikokrat je kakšen moj izdelek plod njunega predloga.

Na kakšen način spodbujate pri otrokoma inovativnost, kreativnost in ustvarjalno mišljenje?

Sama sem mnenja, da je otroku potrebno dati svobodo za ustvarjanje. Tukaj se razvija inovativnost, kreativnost in ustvarjalno mišljenje pa še veliko drugega. Otrokoma rada pomagam, ko me prosita za pomoč ali ko na primer nekega problema ne znata ali morda še nista sposobna rešiti. Takrat je najboljši čas za učenje neke nove veščine, saj je motivacija na vrhuncu. Vsekakor pa se zadržujem, da ju pri ustvarjanju čim manj omejujem, saj se zavedam, da je njuno razmišljanje še vedno svobodno in njuna domišljija zato ne poza meja – za razliko od moje.

Veseli nas, da pri vas večkrat zasledimo kakšno idejo za igranje? Od kje jih črpate?

Ideje za igranje?

Kaj pa vem… večina stvari pride kar spontano, če se slediš razvoju in potrebam otroka. Drugače pa sem po poklicu učiteljica razrednega pouka, tako da nekaj pedagoškega znanja tudi imam. Seveda pa je tukaj še stric Google, ki je vedno pripravljen pomagati, če zmanjka idej.

Ali gledate na to, kakšne igrače kupujete svojim otrokom? Da so le te poučne, didaktične,…

Seveda. Izbor igrač je zelo pomemben. Se mi zdi pa v tem času zelo pomembno poudariti tudi to, da igrač ne sme biti preveč. Bolje malo in tiste kvalitetne. Z leti se je tudi v našem domu nabralo ogromno igrač (sploh ne vem, od kje so se vzele), vendar jih otrokoma namenoma omejujem – npr. Ta teden bosta imela na izbiro lego kocke, čez čas jih pospravimo in umaknem jih v drugo sobo ter jima »nastavim« druge igrače, ki jih bosta izbirala v naslednjem tednu.

Med vašimi igračami se je znašlo tudi nekaj naših kreativnih igrač. Zabavno kolo sreče in Sticky igrive nalepke rokic in nogic. Kakšna je vaša uporabniška izkušnja in zakaj bi priporočali ti dve igrači tudi ostalim?

Ja, res je. Nad temi dvema igračama sem navdušena jaz in otroka. Igrača Zabavno kolo sreče mi je všeč, ker zajema različna področja otrokovega razvoja in ker pri igri lahko sodelujejo otroci različne starosti. Ko zavrtijo kolo sreče, vsi navdušeno čakajo, katera naloga bo naslednja.

Zanimivo izkušnjo imamo tudi z igračo Igrive nalepkae rokic in nogic. Ko sta jih otroka nalepila na tla, sta pri samem delu izredno uživala, saj sta sama določila pot in način gibanja. Tisti dan se je vse vrtelo okoli teh nalepk. Kar naprej sta se sprehajala po nalepljenih rokicah in nogicah. Kljub navdušenju pa sem bila prepričana, da že naslednji dan dejavnost ne bo več tako zanimiva in da bom morala nalepke čez nekaj dni odlepiti in pospraviti, nato pa jih kot druge igrače čez čas spet »aktivirati«. Vendar jih do danes še nisem odlepila, ker so aktualne čisto vsak dan. Zjutraj prideta po stopnicah, zagledata potko iz nalepk in do dnevne sobe prideta po vseh štirih. Kadar dobimo kakšne obiske, so otroci takoj na teh nalepkah. Zanimive so vsem starostim. Nalepke so res super in zagotovo bom naročila še vsaj en paket. Čakam pa tudi, da pripravite nove nalepke – črte, potem bomo imeli celo hišo polepljeno.

Večinoma staršem učenje na daljavo povzroča kar nekaj preglavic. Vi ste po poklicu učiteljica, zato vam šolanje otrok ni tuje. Zakaj pa ste se pravzaprav odločili za šolanje svoje hčerke doma? In kako se s šolanjem doma soočate?

Za šolanje na domu sva se odločila iz več razlogov, a morda bi trenutno izpostavila ”koronske” ukrepe v šolah, s katerimi se enostavno ne strinjam oziroma z možem nisva želela, da se hčerka šola pod takimi pogoji.

Moram priznati, da odločitev ni bila enostavna, predvsem naju je skrbelo, kako bova ob delu zmogla otroka še šolati otroka. Danes lahko rečem, da sem dan neizmerno hvaležna, da sva se tako odločila in prevzela to odgovornost nase.

Kako se soočamo s šolanjem na domu bi lahko bila tema intervjuja sama po sebi in na to vprašanje res težko odgovorim na kratko. Lahko rečem le, da vsekakor ni enostavno usklajevati vsega, vendar smo ujeli svoj ritem in šolanje je postalo del našega vsakdanjega življenja. Veseli smo, da imava tudi pri poučevanju najinih otrok svobodo in to se nam vsakodnevno obrestuje, saj je zaradi tega naše življenje bolj lahkotno.

Kakšne učne metode in pedagoške pristope uporabljate pri učenju svojih otrok? Predvsem pa nas zanima kako vam uspe razviti pozornost in koncentracijo?

Moj cilj je, da za poučevanje ne uporabljam klasičnih pedagoških pristopov. Ker pa sem izučena učiteljica, mi je to velik izziv, saj sem naučena delati v razredu, po šolskem sistemu. Tega nisem želela prenesti v prakso šolanja na domu, zato se trudim, da se učim novih pristopov poučevanja in da dobro izkoriščam prednost domačega okolja, narave, ki nas obdaja predvsem pa prednost poučevanje samo dveh otrok (čeprav je šoloobvezna samo hči, v procesu dela vedno sodeluje tudi mlajši sin – nekatere stvari počnemo skupaj, nekatere stvari prilagajam njegovi starosti…). V naš vsakdan je vključenih veliko elementov Montessori pedagogike, gozdne pedagogike, svobodnega in aktivnega poučevanja… Trudim se, da se otroka pri učenju veliko gibljeta, saj je gibanje izrednega pomena pri usvajanju znanja in da večino časa preživimo zunaj. V naš vsakdan so vključene različne dejavnosti kot so branje, računanje, pripovedovanje, pisanje pa tudi kuhanje, pospravljanje, ročne spretnosti, skrb za vrt-rastline in živali in pa nikoli ne pozabimo igre, veliko igre!

Pozornost in koncentracija sta vedno visoka, ko se učenje in poučevanje odvijata na pravi način, saj so vsi otroci po naravi zelo vedoželjni. Naloga odraslih je, da otrokom ponudimo pravo okolje in materiale ter ga usmerimo k vprašanjem, raziskovanjem…

Kako vam uspe usklajevati, delo, šolanje, materinstvo in svoj prosti čas?

Ne bom lagala – ni enostavno. Dejstvo je, da ima dan premalo ur in da vedno vsi govorimo, da ni časa. Vendar pa sem se v zadnjih letih že naučila, da čas vedno JE, vprašanje je samo, za kaj ga bomo porabili. Pri nas čas porabimo za družino in delo. Neprestano smo skupaj, kar nam zelo ustreza. Poučevanje, materinstvo, vzgoja, vse to se močno prepleta in je težko ločiti eno od drugega. Glede dela se z možem izmenjujeva, velikokrat pa sta otroka tudi pri nama v delavnici, kjer se potem šolanje, materinstvo, vzgoja prepletejo še z delom. Prosti čas večinoma preživimo skupaj – sem mama, ki prosti čas rada preživlja s svojimi najdražjimi, saj mi je to najbolj pomembno. Minute zase pa najdem ob 5h zjutraj in po 21. uri. Pred leti sem se precej borila sama s sabo in s svojim načinom življenja, saj sem imela velikokrat občutek, da nekaj zamujam. V zadnjih letih sem našla in spoznala sama sebe in ugotovila, da je ta način življenja, kot sva si ga ustvarila z možem, edini, ki me dejansko osrečuje.