Naše poti z g. Juhantom, so se srečale, ko smo iskali potrditev za naš produkt Zabavno kolo sreče, želeli smo mnenje priznanega pedagoga, da je naša družabna igra primerna za razvoj otroka tako verbalni kot gibalni, ter ima nek vzgojni pomen. G. Marka Juhanta spremljava, že odkar imava otroke in njegovi nasveti so res dobri, zato sva ga malo povprašali o igri z otrokom, igračah in sami vzgoji.

1. Kako pomembno se vam zdi, da se starši vključujejo v igro z otrokom?
Starši dajejo ton, hitrost in tudi smešne poudarke pri igri, hkrati izkazujejo, a ne govorijo o svojih vrednotah. Zato je igra zelo pomembna.

2. Ali se skupaj z njimi igramo premalo ali morda preveč?
Definitivno premalo po 5 letu, prej nekateri toliko preveč, da dušijo otrokov razvoj.

3. Katere vrste igrač priporočate za otroke do 10 leta starosti?
Ta mali seveda potrebujejo mehke igrače, ki jim delajo družbo, se z njimi pogovarjajo in podobno. Večji – pri izrazu »vrste« se lahko zatakne. Je preveč kompleksen in se uporablja tudi v stroki, recimo »igrače za prijemanje«. Drugi bi rekel, da gre za tipanje … K desetletnikom ne spadajo igrače ki imajo baterije (z izjemo svetilke in tiste igrače, ki so jo nadobudneži sami sestavili, pa vsebuje tudi pogon) Definitivno jim ne pritiče karkoli z monitorjem, ekranom. Torej telefoni, tablice, računalniki. Ti v načinu uporabe, ki ga hočejo in zmorejo otroci, povzročajo nekemične odvisnosti. Koliko otrok ste srečali, ki so dobili pametni telefon in se vrgli v fotografijo? Nobenega. Koliko ste srečali takih, ki snemajo butaste tiktok filme? Veliko preveč. Rabijo eno od igrač, ki omogoča gradnjo, inovativnost, razvoj, eno, ki omogoča socialno druženje, ko pada dež in eno, ki otroka zunaj z drugimi sili v gibanje.

4. Tudi me smo mnenja, da imajo danes otroci igrač preveč, koliko igrač priporočate za otroka?
Nekaj mehanskih in nekaj za socialne igre. Nikoli ne sme imeti vseh hkrati na voljo. Lahko vzame drugo, a se mora odločiti, katero odda »v skladišče«. Tako tudi ne potrebuje veliko na novo kupljenih igrač in ima vsaka taka veliko vrednost ne glede na ceno.

5. Kako otroka motivirati za delo oz. pospravljanje igrač po igri?
Če se igramo z njim, tako, da on pomaga nam pospraviti. Če se igra sam pa tako, da pomagamo mi njemu. Za Lego kocke je nujna smetišnica in metlica prav v ta namen, da lahko obvlada veliko število drobnih delov. Ne smemo groziti z odvzemom, če ne pospravijo, treba je igrače vreči v vrečo za smeti in v smetnjak. Metoda, dobra, sicer nekaj stane, a cena lekcije je vedno enaka ceni igrače, nikoli višja.

6. Ali vi igrače uporabljate tudi v terapevtske namene? Katere?
Poudariti moram, da otrok več ne jemljem v individualno obravnavo, le na posvet s starši. Od drobnih igrač uporabim magnetne kroglice in deščice podobne Jengi, da zaposlijo roke med pogovorom in jim po navodilu mame ni treba »gledati stricu v oči!«

Prej sem uporabljal:
• jadralna letala na radijsko vodenje (brez motorja) za učenje osebne odgovornosti;
• ventrilokvistične lutke za specifične zadeve,
• enako prirejene marionete;
• Sledijo orodja od kladiva do varilnega aparata…

7. Koliko obšolskih dejavnosti priporočate otrokom do 10 leta starosti?
Dve, torej eno, če otrok že hodi k verouku ali v glasbeno šolo. Ti dve starši kar nekako pozabijo šteti.

8. Kako mora starš reagirat v prepiru med sorojenci?
Premišljeno, ne šablonsko. Če se je eden od otrok končno uprl tiranstvu drugega, bo reagiral drugače, kot če ta mali spet draži ta velikega. Ta mali se morajo prilagajati večjim, ne obratno.

9. Kakšen je vaš najboljši nasvet za vzgojo otroka?
Vzgoja je vpletanje otroka v vsakdan, ni posebna kategorija. Če starši sesamo po avtomobilu, je to delo. Če sesava oba z otrokom, je vzgoja. Če domačo nalogo delava oba z otrokom, je to delo. Če otrok sam dela domačo nalogo, je to vzgoja. Tako enostavno je to. Kadar otrok nas povleče v otroške naloge, je to je delo – ko mi njega v naloge odraslih – to je vzgoja. Manj bodite »pridni«, več vzgajajte.

10. Kaj menite o naši igri Zabavno kolo sreče?
Predstavlja eno od iger, ki navajajo odrasle, da se igrajo resno – se ne morejo izmuzniti pri kakšni nalogi, ki jim preveč ne ustreza in s tem dajejo zgled otrokom: pravila veljajo! Tudi, ko gre za igro. Tako se otroci lažje držijo pravil, ko gre zares in ko jim naloge, ki so jim naložene, ne pašejo preveč. Vseeno jih opravijo, ker so tega vajeni iz igre. Kar jih pač doleti, pisano, tako, kot v tej igri.