Pogovarjali smo se z očetom, možem, učiteljem angleščine za gimnazijce, prof. Janezom Gorencem, ki se zadnjih 10 let ukvarja tudi z uvajanjem podjetništva v šolski prostor. Zanimalo nas kaj meni o vpeljevanju otrok v podjetništvo. Vas zanima kaj nam je povedal?

Odkar sem se prvič srečal s podjetništvom, me je povsem prevzel. Zdaj sem prepričan, da podjetništvo lahko vodi k najvišji meri osebne emancipacije in samouresničitve. Čeprav je preprek veliko, pa z veseljem ugotavljam, da dobiva podjetništvo svoje zasluženo mesto tako v šolskem prostoru kot tudi v družbi nasploh. Zaradi velike želje po znanstvenem proučevanju učinka programov za spodbujanje podjetnosti pri mladih sem se vključil tudi v doktorski študij podjetništva na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer sem vpisan v drugi letnik študija.

Podjetnost je ena od ključnih kompetenc, ki jih moramo razvijati, če se želimo polno udejstvovati v produktivni družbi znanja ter se vključiti v trg dela. Raziskave so pokazale, da lahko podjetnost vzgojimo ter, da to ni prirojena lastnost. Toda marsikdo bo rekel, da se pri malih otrocih podjetnosti ne da vzgajati, saj gre tukaj za svet posla, ki za male otroke ni primeren? Je to res?

Vzemimo drug primer – primer športa. Kdaj je najbolj primeren trenutek, da začnemo vzgajati smučarja, kolesarja, košarkarja, atleta? Takrat, ko je star dvajset let, ali takrat, ko je še rosno mlad? Če vprašate kateregakoli trenerja, vam bo potrdil, da drži slednje. Ali to pomeni, da bomo petletnika, ki se šele uči postavljati na smuči, že peljali v Kitzbühel na tekmovanje v smuku? Seveda ne. Ali bo sedemletnik, ki si je prvič oblekel kolesarski ekipni dres, že štartal na Tour de France? Odgovor je seveda negativen. Enako je s podjetnostjo. Ali bo šestletnik, ki se preko otroške igre morda prvič srečal s podjetnostjo, že kar šel in ustanovil družbo z omejeno odgovornostjo? Odgovor je prav tako negativen. Toda podjetnost, kot kompetenco vseživljenjskega učenja moramo, tako kot tuji jezik ali matematično kompetenco, začeti razvijati že od malega. In kaj bo bolje pripravilo naše malčke na kreativno in podjetno življenje, kot otroška igra, preko katere se priuči podjetnosti, ne da bi zares vedel, da se česa uči?

Toda kaj je sploh podjetnost in kako jo naj spodbujamo pri našem otroku? Najprej moramo vedeti, da se podjetnosti ne naučimo s pomnjenjem, tako kot se na primer v šoli naučimo pesmice. Podjetni lahko postanemo z opravljanjem dejavnosti, ki jih pri razvijanju svojih poslovnih idej opravljajo podjetniki. Za to pa ni treba odpirati oziroma iti delat v podjetja. Podjetniške dejavnosti in podjetniške situacije namreč lahko simuliramo, in to s kriznimi situacijami, ki so za podjetja značilne. In podobno kot pri prej omenjenem športu je tudi pri vzgoji podjetnosti pomembno, da začnemo z otroškimi igrami, ki bodo spodbujale podjetnost, čim prej, po možnosti že v vrtcu.

»Podjetnosti se ne naučimo s pomnjenjem, tako kot se na primer v šoli naučimo pesmice.«

Podjetnost je v evropskem okvirju za poučevanje podjetnosti EntreComp definirana kot »ustvarjanje vrednosti za druge«. To v resnici pomeni, da moramo z igrami za spodbujanje podjetnosti pri otrocih spodbujati kreativnost, inovativnost, drznost, prepoznavanje težav in priložnosti, in samoiniciativnost ter jih učiti, kako se spoprijemati s tveganji. In za vse to, dragi bralci, obstajajo krasne igre za otroke, pri katerih se naši malčki učijo tako ustvarjalnega spoprijemanja s težavami, strateškega razmišljanja, spoprijemanja s tveganji in inovativnih rešitev kot tudi obvladovanja strahu.

Pri igrah za spodbujanje podjetnosti moramo paziti, da bo imel naš otrok dovolj možnosti za interakcijo z drugimi otroki ter da bo lahko večkrat poskušal izdelati primerno rešitev ter predvsem, da bo lahko brez posebnega strahu delal napake. Žal so ravno napake, ki jih naredimo, ena največjih tabu tem na Slovenskem. Ker prihajam iz šolskega prostora, žal vem, o čem govorim. Naši otroci in mladostniki se mnogih projektov, izdelkov ali rešitev ne lotijo – čeprav bi lahko že pri tej starosti razvili kak zanimiv izdelek – ker se bojijo storiti napako. S tem pa ne razvijajo nekaterih najbolj pomembnih lastnosti podjetnega razmišljanja in delovanja, namreč prevzemanja in obvladovanja tveganj ter samoiniciativnosti, da kake drznosti niti omenjam ne. Šolski prostor v Evropi in drugod po svetu je pač ustvarjen tako, da napake niso zaželene, saj otroke in mladostnike v glavnem pripravljamo na izpite, kjer pa se napake kaznujejo.

Otroške igre pa so, nasprotno, tisti prostor, kjer so napake dovoljene, celo spodbujene, saj otroku dovoljujejo, da se iz njih uči. Denimo, Tetra krpice z recepti otroku povedo, katere sestavine mora uporabiti za določeno jed, ne povedo pa, kako naj otrok pripravi jed iz naštetih sestavin. To mora ugotoviti sam z mnogimi poskusi in napakami – dokler mu ne uspe. Podobno kot pri kockah tudi tukaj ni natančnih navodil, kako naj otrok oblikuje rešitev – to je prepuščeno otrokovi kreativnosti. Kot bomo videli v nadaljevanju, vse napake sicer ne spodbujajo podjetnosti, so pa vsekakor dobrodošel, ne, nujen del vseživljenjskega učenja.

»Podjetnost je v evropskem okvirju za poučevanje podjetnosti EntreComp definirana kot ustvarjanje vrednosti za druge«

Družabne igre, kjer je naš otrok v stalnem stiku z vrstniki, so potemtakem najboljši poligon, kjer otroci skozi igro razvijajo svoje veščine, krepijo kompetence pogovora, poslušanja in pogajanja ter se ne bojijo narediti napak. Tako kot se levji mladiči učijo lova in borbe skozi igro z brati in sestrami, tako se tudi naši otroci skozi otroško igro lahko naučijo večine vseživljenjskih kompetenc, torej tudi podjetnosti. Kaj torej podariti otroku, ko pa je na voljo toliko igrač za otroke, ki jih proizvajalci reklamirajo kot igre za spodbujanje kreativnosti in inovativnosti? Koliko je igrač za otroke, ki naj bi omogočale igranje didaktičnih iger, s katerimi bo naš otrok osebnostno in umsko rasel? V bistvu moramo biti pozorni na dejstvo, da sama igrača ne naredi ničesar. Zelo veliko je namreč odvisno od nas, staršev. Hoteli to slišati ali ne, mi smo tisti, ki bomo lahko ustvarili okolje za poučne igre, pa naj si bo to tako, da se bomo v igro vključili sami ali pa da bomo povabili otrokove prijatelje, s katerimi se bodo naši otroci igrali ter se učili. Dober primer takšne igrače za otroke, ki spodbuja kreativnost in inovativnost, je
Igriva dvostranska deska za rezanje. Na deski je sicer igralno polje, ni pa dodanih figur, tako kot so pri ostalih namiznih igrah. Samo od otrokove inovativnosti in ustvarjalnosti je odvisno, kako se bo z njo igral – od staršev pa je odvisno, da se ne bo otrok po pol minute nehal truditi ter raje prijel telefon v roke, ker je bolj zabavno in predvsem – lažje.

»Otroške igre pa so, nasprotno, tisti prostor, kjer so napake dovoljene.«

Če želimo naše otroke vzgajati v podjetnosti, moramo upoštevati, da se bo – še enkrat poudarjamo – otrok učil vseh veščin, ki jih bo za podjetno delovanje rabil, torej ustvarjalno razmišljanje, inovativno delo, sposobnost empatije, pogovarjanja in poslušanja, dela v timu, obvladovanje tveganj, premagovanje strahu oziroma razvijanje drznosti, predvsem pa prepoznavanje priložnosti ali izzivov za reševanje problemov mnogim ljudem – kot smo že poudarili. Strokovnjaki poudarjajo, da se naši otroci najbolj priučijo podjetnosti takrat, kadar delujejo na podjeten način, torej skozi igro. Določene kreativne igrače, denimo, ki same po sebi ne predstavljajo kake posebnosti, postanejo krasne didaktične igrače takrat, kadar jih mora naš otrok spreminjati ter prilagajati nastalim okoliščinam, torej, da je našemu otroku s takšno igračo omogočeno »prototipiranje« neke rešitve za določen problem, ki ga rešuje. Določene vrste kock, so naravnost primerne za takšno učenje in jih za tovrstne namene uporabljajo tudi v velikih organizacijah, z njimi pa se tako zaposleni, tudi vodilni, ljudje iz korporacij učijo tako prototipiranja kot tudi krepitve timskega duha in povezovanja znotraj organizacije.

»Ali naj otroku dovolimo igre, kjer razvija tudi občutek za zaslužek, denar, celo dobiček?«

Toda kako naj dosežemo, da bo tisto, česar se je Janezek naučil, potem Janez tudi znal? Zelo pomembno znanstveno dognanje je namreč, da ljudje dosežemo »učenje višje stopnje« takrat, ko moramo rešiti neko težavo pod pritiskom in pri tem doživimo rahlo »krizno« situacijo. Seveda ne rabimo strokovnjakov, da bi vedeli, da se otrok najbolje nauči izogibati vroče peči tako, da se malce opeče. Toda pri vzgoji podjetnosti otrok ne učimo, da bi od določenih situacij bežali, temveč, ravno nasprotno, da bi se naučili spopasti s težavnimi in kompleksnimi situacijami ter jih nato tudi rešili.

Kako to narediti z otroško igro? Veliko otroških iger je oblikovanih tako, da se otrok lahko ali preda in neha igrati – danes bi to pomenilo, da odneha, vzame telefon v roke in se zatopi v »drag, tap, and swipe« igrice – ali pa išče možnost za nadaljevanje otroške igre, pri kateri je naletel na težavo, in jo premaga. Verjetno se mnogi spomnimo otroške igre, ki smo ji rekli »Zastavo krasti« in smo se jo igrali pri tabornikih ali skavtih. Kaj smo tam delali? V timu smo se organizirali tako, da smo nasprotni ekipi poskušali ukrasti zastavo iz njihovega tabora, oni pa so skušali svojo zastavo ubraniti, obenem pa ukrasti našo. Resda to že malce zveni kot vojne igre, toda temu ni čisto tako. Pri tej igri veljajo pravila, ki se jih morajo ”otroški vojščaki” držati. Predvsem pa je pomembno, da sodelujejo v timih ter, da na koncu skupaj proslavijo uspeh te ali one ”vojskujoče se” strani. Z igro Zabavno kolo sreče, na primer, lahko razvijamo tako obvladovanje strahu, kot tudi tveganj, ob tem pa še ustvarjalnost in inovativnost. Otrok namreč sam sebi zavrti izziv, ki ga mora rešiti. Če je otrok več, za kar spet lahko poskrbijo starši, se bo posamezno dete, ki mu izziv ni všeč, težko izmazalo in šlo početi kaj drugega, kot, na primer, igrati igrice na telefonu. Mi smo tisti, ki bomo lahko ustvarili okolje za poučne igre.

Toda, če gre pri ugrabitvi zastave za razvijanje tekmovalnosti, drznosti, inovativnosti in krepljenje timskega duha, moramo za razvijanje podjetnosti v otroško igro vključiti tudi razvijanje empatije – kar pri ugrabljanju zastave morda malce izostane. Podjetnost, če ponovimo, pomeni »ustvarjanje vrednosti za druge«. Zato morajo igre za spodbujanje podjetnosti obvezno vsebovati tovrstno komponento. Lep primer za to je na primer otroška igra, ki so jo razvili v enem od Montessori vrtcev v St. Louisu, MO. Vrtec je, tako kot pri nas, razdeljen v več učnih skupin glede na starost. V tem vrtcu otroci v timih razvijajo družabne igre za otroke iz drugih učnih skupin istega vrtca. Kako je to počno? Tako, da se z njimi igrajo in se pogovarjajo. Na takšen način vrstnike iz drugih učnih skupin spoznajo dovolj dobro, da si lahko zamislijo igro za njih. Igre potem v učnih skupinah oblikujejo ter jih ”podarijo” sosednji učni skupini, s čimer jo ”testirajo”.

Na podoben način so dijaki enega od First Lego League timov pred leti razvili družabno igro za otroke z motnjo v razvoju govora, pri kateri so se z metanjem velike plišaste kocke in premikanju po poljih otroci učili določenih glasov, še posebej težjih za izgovorjavo, kot so zlitniki in priporniki. In kako so dijaki razvili takšno otroško igro? Tako, da so šli v otroške vrtce, se pogovarjali z vzgojiteljicami, logopedi in ostalimi pedagoškimi delavci, potem pa so v vrtcu preprosto sedeli in opazovali otroke v igri, se sami igrali z njimi, testirali prototip svoje rešitve ter jo na koncu izdelali iz dovolj kvalitetnih materialov, da so igro lahko podarili več vrtcem v okolici Novega mesta.

»Ljudje dosežemo »učenje višje stopnje« takrat, ko moramo rešiti neko težavo pod pritiskom in pri tem doživimo rahlo »krizno« situacijo.«

Sicer smo v prejšnjem odstavku opisali razvijanje podjetnosti pri dijakih. Toda ali je na takšen način možno z otroško igro razvijati podjetnost tudi pri naših otrocih? Trdimo, da lahko. Kot smo že prej pokazali, na takšen način razvijajo podjetnost pri vrtčevskih otrocih v vrtcu v St. Louisu, razvijali pa smo jo tudi na delavnicah za podjetnost v Podjetniškem inkubatorju Podbreznik, Novo mesto, kjer so preko otroške igre otroci spoznavali, kako narediti izdelek, ki bo všeč določeni skupini ljudi, ter jim ga potem tudi ”prodati”. Seveda so nekaj evrov za izdelek dali starši, toda za sodelujoče otroke je bila izkušnja neprecenljiva, saj so imeli občutek, da so si denar zaslužili sami. Tudi igrače podjetja Igracezaotroke.si razvijajo otroci, odrasli jim pri tem le pomagajo.

Za konec se dotaknimo še dileme, ki jo imamo pogosto starši – ali naj otroku dovolimo igre, kjer razvija tudi občutek za zaslužek, denar, celo dobiček? Tudi tukaj so mnenja deljena, od najbolj restriktivnih, ki povsod, kjer je denar, vidijo demona neoliberalizma, do najbolj liberalnih, ki bi otrokom že dovolili odpirati podjetja. Naše stališče je zgolj intuitivno in ga prosimo jemljite kot takega. Otroci nimajo težav s služenjem denarja. Dojemajo ga kot sredstvo izmenjave, kot nekaj, s čimer si bodo lahko kupili sladoled ali paysafe. Nikakor torej ne priporočamo vzgajanja v duhu »denar je zlo«, ravno nasprotno! Toda po drugi strani pa spet ne priporočamo zalaganje otroka z velikimi količinami denarja ali luksuznih materialnih dobrih, k si jih otrok ni zaslužil. Tako kot povsod, je tudi tukaj pamet na prvem mestu. Ne razvajati z denarjem, toda ne indoktrinirati proti denarju.

»Raziskave so pokazale, da lahko podjetnost vzgojimo!«

Zakaj bi torej pri otrocih razvijali podjetnost in kaj je sploh podjetnost? Kot smo razvijali v pričujočem besedilu, ne dana vprašanja sicer ni enoznačnih odgovorov, lahko le govorimo o »večinskem mnenju«. Večinsko mnenje pa je, da je podjetnost, kot smo že napisali, vseživljenjska kompetenca, ki jo posameznik potrebuje za podjetno delovanje in za uspešno vključevanje na trg dela. Ker je podjetnost v Evropi definirana kot »ustvarjanje vrednosti za druge«, potem moramo pri vzgoji podjetnosti vedno imeti v mislih razvijanje empatije, drznosti, obvladovanje tveganj, opažanje priložnosti in potreb, timskega delovanja ter še česa. Posameznik pa se ne rodi podjeten, pač pa ga v podjetnega človeka lahko vzgojimo, najbolje že v mladih letih, preko otroške igre.

Zato, dragi starši, ne čakajte predolgo, pač pa začnite z vzgojo podjetnosti zdaj!

Za igrače za otroke,

Janez Gorenc